SLO: 129. člen ZNPPol je v neskladju z Ustavo
Ustavno sodišče RS je pritrdilo stališču Informacijskega pooblaščenca in ugotovilo, da ureditev evidence kaznivih dejanj v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije ni skladna z Ustavo RS.
Odločitev je bila sprejeta 25. 09. 2025.
Informacijski pooblaščenec je leta 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki ureja obdelavo osebnih podatkov v evidenci kaznivih dejanj po izteku rokov hrambe. Sporne so bile določbe, ki policiji omogočajo hrambo podatkov v t. i. blokirani obliki tudi po poteku zakonskih rokov, kar pomeni nadaljnjo obdelavo brez jasne pravne podlage.
Po mnenju IP zakon ni dovolj določen (kršitev 2. člena Ustave) in omogoča prekomerno obdelavo osebnih podatkov, s čimer posega v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave in pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP.
Tridesetletni rok hrambe iz drugega odstavka 129. člena ZNPPol naj bi bil nesorazmeren glede na zasledovani cilj (kršitev načela sorazmernosti) in ne razlikuje med obsojenimi, oproščenimi in tretjimi osebami.
IP je opozoril tudi, da blokiranje podatkov ne pomeni dejanske anonimizacije, temveč psevdonimizacijo, kar pomeni nadaljnjo hrambo osebnih podatkov v nasprotju z Direktivo (EU) 2016/680 in ZVOPOKD. Zaradi nejasnih rokov in namenov hrambe zakon ne omogoča učinkovitega uresničevanja pravice do izbrisa osebnih podatkov (26. člen ZVOPOKD).
Odločitev Ustavnega sodišča RS
Ustavno sodišče je v postopku presoje določb 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ugotovilo, da zakon določa večstopenjsko hrambo osebnih podatkov. Ta zajema:
- osnovno fazo, ki traja do zaključka policijske preiskave, izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, pravnomočne oprostilne ali zavrnilne sodbe oziroma do zastaranja kazenskega pregona;
- blokirano fazo, v kateri se podatki hranijo še dodatnih 30 let; ter
- anonimizirano fazo, ko podatki prenehajo imeti značaj osebnih podatkov.
Sodišče je ocenilo, da tudi v blokirani fazi policija še vedno razpolaga z dostopom do teh podatkov, zato taka ureditev pomeni nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov in poseg v pravico do informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave. Ugotovilo je, da skupno obdobje hrambe lahko presega več desetletij – v nekaterih primerih celo do 80 let ali brez omejitve – kar po svoji naravi predstavlja trajen poseg v zasebnost posameznika.
Čeprav je ureditev po mnenju sodišča sledila legitimnemu cilju odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj ter izpolnjevala zahteve po določnosti iz 2. člena Ustave, pa je bila nesorazmerna, saj:
- ni omogočala pravice do izbrisa, kadar nadaljnja hramba ni več nujna, niti periodičnega preverjanja potrebe po hrambi;
- ni razlikovala trajanja hrambe glede na težo in vrsto kaznivega dejanja;
- ni vzpostavila ločevanja med posameznimi kategorijami oseb, kot so osumljenci, obdolženci, obsojenci ali žrtve, in ni upoštevala domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
Ustavno sodišče se je pri presoji oprlo tudi na Direktivo (EU) 2016/680 ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča Evropske unije (SEU), ki zahtevata, da je hramba osebnih podatkov sorazmerna, časovno omejena in vezana na konkreten namen obdelave.
Zaradi ugotovljenih neskladij je sodišče razveljavilo prvi odstavek 129. člena ter prvo alinejo drugega odstavka ZNPPol, kolikor se nanašata na evidenco kaznivih dejanj, ter iz istih razlogov enako odločilo tudi o tretjem in četrtem odstavku istega člena.
Zahteva za oceno ustavnosti IP RS je dostopna tukaj.
Odločba Ustavnega sodišča RS je dostopna tukaj.
Vir: IP RS
Naslovna fotografija: Pexel
