IP: Izvajanja videonadzora na javnih površinah
Informacijski pooblaščenec je pripravil posebna pojasnila glede vzpostavljanja videonadzornih sistemov in podal napotke za implementacijo relevantne zakonodaje v praksi.
Pojasnila so bila objavljena 8. 1. 2026.
V zadnjem letu se občine vse pogosteje soočajo z vprašanjem, ali in pod kakšnimi pogoji lahko na javnih površinah uvedejo videonadzorne sisteme. Ker gre za poseg v temeljne pravice posameznikov, se ob vprašanju uvedbe videonadzora pojavljajo številna pravna in praktična vprašanja, na katera so lokalne skupnosti iskale jasnejše pojasnitve.
Lokalne skupnosti so opozorile tudi, da obstoječa ureditev ne odgovarja na vsa vprašanja iz prakse. Pomisleki so bili usmerjeni predvsem v opredelitev dopustnih namenov, saj se občine pri upravljanju javnega prostora soočene tudi z okolijskimi vprašanji, preprečevanjem vandalizma, zaščito narave in varstvom javnih dobrin, kar zakonodaja trenutno ne prepoznava kot samostojen dopusten namen. Ministrstvo za pravosodje je že preliminarno ocenilo, da bi bilo smiselno razmisliti o dopolnitvi 80. člena ZVOP-2 v smeri vključitve varstva okolja in narave kot dopustnega cilja.
Informacijski pooblaščenec je zato pripravil posebna pojasnila, v katerih obravnava, kako razumeti določbe ZVOP-2, ko gre za videonadzor javnih površin in kako to urediti v praksi. IP poudarja, da videonadzor javnih površin sam po sebi ni prepovedan, vendar je dopusten zgolj v izjemnih primerih in ob obstoju zakonitega cilja, ki ga ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
IP v pojasnilih opozarja tudi na pomembno metodološko vprašanje za občine. Ne obstaja mehanizem, po katerem bi IP vnaprej potrjeval posamezne projekte videonadzora ali izdajal dovoljenja za namestitev kamer. Odločitev o uvedbi in presoja nujnosti sta samostojna odgovornost upravljavca. Skladnost konkretnega sistema se lahko preverja šele v okviru inšpekcijskega postopka, kjer se presoja tudi test sorazmernosti ter način obdelave posnetkov. Takšen model odgovornosti terja od lokalnih skupnosti višjo stopnjo pravne in tehnične priprave ter dobro dokumentiran proces odločanja.
Posebna priporočila IP zajemajo najpomembnejše praktične korake pred namestitvijo sistema. Pred uvedbo mora upravljavec dokazati obstoj resne in utemeljene nevarnosti za varovane dobrine iz prvega odstavka 80. člena ZVOP-2, preučiti uporabo milejših ukrepov, izvesti test sorazmernosti ter po potrebi oceniti, ali je potrebna tudi ocena učinka na varstvo osebnih podatkov. Občine morajo po uvedbi zagotoviti še izpolnjevanje splošnih pogojev iz 76. in 80. člena ZVOP-2, med drugim glede obveščanja posameznikov, rokov hrambe, dostopa do posnetkov, varnosti sistema, pogodbenih razmerij ter izvrševanja pravic posameznikov.
IP v smernicah izpostavlja tudi, da morajo biti ukrepi sorazmerni po obsegu in času. V praksi to pomeni, da mora upravljavec razmišljati tudi o tehničnih varovalkah, kot je npr. omejevanje področja snemanja, snemanje zgolj v obdobjih povečane ogroženosti ali uvedba dodatnih fizičnih ukrepov, če ti učinkovito zmanjšajo tveganje za poseg v pravice posameznikov.
Za boljše razumevanje in uporabnost je IP objavil tudi smernice o videonadzoru ter večje število mnenj, ki naslavljajo konkretna vprašanja iz prakse.
Velika količina zaprosil po mnenjih potrjuje, da je prav to področje eno izmed bolj kompleksnih z vidika uravnoteženja javnega interesa in pravic posameznikov.
Ker se bo razprava o dopustnosti videonadzora na javnih površinah verjetno nadaljevala predvsem zaradi širšega vprašanja varstva okolja in narave ter zaščite javnih dobrin, je mogoče pričakovati tudi zakonodajne dopolnitve. Do takrat pa ostaja ključnega pomena, da lokalne skupnosti sprejemajo premišljene, utemeljene in dobro dokumentirane odločitve ter da pri tem upoštevajo tako pravni okvir ZVOP-2 in Splošne uredbe kot tudi temeljna načela varstva osebnih podatkov.
Nova priporočila IP so na voljo tukaj.
Smernice IP o izvajanju videonadzora so dostopne tukaj.
Vir: IP RS
Naslovna fotografija: Unsplash
