IP: Povezovalni znak
Informacijski pooblaščenec je v mnenju zapisal, da pravila uporabe povezovalnih znakov veljajo za vsa pridobivanja podatkov iz zbirk naštetih v 42. členu ZVOP-2, ne glede na namen ali upravičence.
Mnenje je bilo objavljeno 08.08.2024
IP je najprej pojasnil, da je zakonodajalec v prvem odstavku 42. člena ZVOP-2 opredelil nekatere področne zbirke osebnih podatkov, ki zaradi narave podatkov, ki jih vsebujejo, velikosti zbirke ali drugih lastnosti zbirke ali vsebovanih podatkov lahko predstavljajo posebej veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov, zato pri pridobivanju osebnih podatkov iz teh zbirk ni dovoljeno uporabljati povezovalnega znaka na način, da bi se za pridobitev osebnega podatka uporabil izključno ta znak, če drug zakon ne določa drugače. Za pridobitev osebnih podatkov iz teh zbirk mora tako pooblaščena uradna oseba poleg povezovalnega znaka (najpogosteje bo to EMŠO) vnesti vsaj še en podatek (osebno ime, naslov prebivališča itd.). Takšna ureditev je oblika zaščite pred napakami pri pridobivanju osebnih podatkov in napačnim pripisovanjem posameznih dejstev iz navedenih zbirk napačni osebi. Uporaba drugega podatka poleg povezovalnega znaka to tveganje v veliki meri zmanjšuje. Drug zakon pa lahko določa drugačno ureditev in tako dovoljuje izključno uporabo povezovalnega znaka za pridobitev osebnih podatkov iz navedenih zbirk podatkov. Takšni primeri se bodo pojavljali predvsem v primeru povezovanja zbirk osebnih podatkov, ko področni zakon navede možnost povezovanja in povezovalni znak, ki se uporabi za povezovanje dveh ali več zbirk osebnih podatkov.
Dalje je IP zapisal, da se omenjena določba 42. člena ZVOP-2 nanaša na primere pridobivanja osebnih podatkov za konkretnega posameznika. Gre torej za primere, ko se kot iskalni parameter vnaša njegov povezovalni znak (npr. EMŠO), poleg tega pa še nek drug njegov osebni podatek (npr. osebno ime). IP ob tem pojasnjuje, da je v skladu s 5. točko drugega odstavka 5. člena ZVOP-2 povezovalni znak »osebna identifikacijska številka in druge z zakonom opredeljene enolične identifikacijske številke posameznika, z uporabo katerih je mogoče zbrati oziroma priklicati osebne podatke iz zbirk osebnih podatkov, v katerih so enolične identifikacijske številke obdelovane, ter drugi podobni znaki, ki se redno ali sistematično uporabljajo za povezovanje zbirk med različnimi upravljavci ali dveh ali več zbirk znotraj enega upravljavca«. To so zlasti EMŠO, davčna številka, številka ZZZS in podobni enolični identifikatorji posameznika.
Na koncu je IP še pojasnil, da se omenjena določba 42. člena ZVOP-2 uporablja za vse primere pridobivanja podatkov iz zbirk, ki jih ureja ta člen, ne glede na namen obdelave oziroma upravičence, ki na ta način pridobivajo osebne podatke iz zbirk. ZVOP-2 namreč v ničemer ne razlikuje med posameznimi nameni obdelave oziroma med posameznimi subjekti, ki pridobivajo osebne podatke iz omenjenih zbirk. Tako je treba tudi npr. za izdajo potrdila posamezniku iz prekrškovne evidence upoštevati omenjeno določbo 42. člena ZVOP-2 in mora posameznik v zahtevi za pridobitev potrdila poleg EMŠO navesti vsaj še en osebni podatek.
Celotno mnenje je dostopno tukaj
Vir: IP RS
